MLADI MLADIM

MLADI MLADIM - IZBRANCI AVDICIJE, 16.3.2020 - ODPOVEDANO!

Zaradi nevarnosti širjenja corona virusa je koncert prestavljen na 7.5.2020.

Ana Dolžan, violina
Tim Jančar, klavir

Spored:

Ludwig van Beethoven: 
Sonata za klavir in violino št. 7 v c-molu, op. 30/2
Allegro con brio
Adagio cantabile
Scherzo: Allegro
Finale: Allegro; Presto

*

César Franck: 
Sonata za klavir in violino v A-duru
Allegretto ben moderato
Allegro
Ben moderato: Recitativo-Fantasia
Allegretto poco mosso

Še predno se je Ludwig van Beethoven (1770–1827) na Dunaju uveljavil kot ekscentričen in v marsikaterem pogledu revolucionaren skladatelj, je že slovel kot izjemen pianist. Njegovo drzno, virtuozno in predvsem originalno igranje klavirja je bilo namreč tisto, ki je najprej osupnilo tedanje poslušalstvo, sčasoma pa so zanimanje vzbudile tudi njegove inventivne skladbe, polne kompozicijskih eksperimentov, s katerimi je med drugim poskušal na novo oceniti osnovna načela sonatnega ciklusa. (Pre)velika želja njegovega očeta, da bi vzgojil glasbenega genija, ki bi lahko na piedestalu čudežnih otrok zamenjal Wolfganga Amadeusa Mozarta, je mladega Beethovna vodila tudi do obvladanja violinske prakse. Ker je bil vešč obeh inštrumentov in njunih najsodobnejših izvajalskih tehnik, ne čudi, da njegov obsežni in heterogeni skladateljski opus vsebuje tudi deset violinskih sonat, od katerih jih je kar osem ugledalo luč sveta v kratkem, štiriletnem obdobju na prelomu iz 18. v 19. stoletje.

Mednje spada tudi Sonata za violino in klavir št. 7 v c-molu, ki je nastala leta 1802, ob prvih vzgibih Beethovnovega ustvarjalnega zamaha, ki je človeštvu podaril Tretjo simfonijo, imenovano Eroica, ter v temeljih zamajal sam namen in položaj glasbe ter njeno doživljanje: odtlej je lahko prevzela nase težo sveta in izrazila vse človeško, od najintimnejših čustvenih vzgibov pa do velikih, svetovnonazorskih vprašanj. Z omenjeno simfonijo pričujoče sonate ne druži le tipična beethovnovska simfonična zgradba in širina, marveč tudi herojski in obenem tragičen, razburkan ter izrazito dramatičen karakter, katerega naznanja že izbira izhodiščne c-molove tonalitete, ki je bila nemirnemu skladateljevemu duhu močno pri srcu.

Čeprav ostaja v Sonati dominanten prinašalec glasbene tvarine klavir, ki eksponira začetno gradivo vseh štirih stavkov, pa Beethoven mestoma tudi že opušča to tradicionalno konvencijo sonat za solistično glasbilo in inštrument s tipkami, kajti violini nikakor ni več zaupana zgolj ornamentalna in zvočna poživitev klavirskega stavka, temveč večkrat prevzame tudi vodilno ter neodvisno melodično funkcijo. Vprašujočo glavno temo prvega stavka, v katerem skladatelj začuda ne ponovi ekspozicije, značajsko določa prehodna figura štirih šestnajstink, ki povezuje usodno padajoči trizvok. Tesnobno spraševanje skuša razrešiti druga, kontrastna tema v ritmu koračnice, pri čemer se poraja temeljno vprašanje celotne kompozicije: ali načelo reda resnično lahko nadomesti občutje topline, radosti, življenjske izpolnjenosti? Tolažečemu, spevnemu in subtilnemu počasnemu stavku sledi bolj robat Scherzo, ki učinkuje kot nekakšen pomislek zdravega razuma, na katerega pa Beethoven ni bil pretirano ponosen in ga je želel pozneje celo izločiti iz Sonate. Finalni Allegro v obliki sonatnega rondoja ne razrešuje temeljnega vprašanja umetnine, marveč ga še potencira, vrhunec pa doseže v viharni kodi, kjer se zopet pojavijo konture uvodnega, tesnobno vprašujočega motiva, s čimer skladatelj v simfonični maniri zaokroži sonatni ciklus.

V Franciji delujočemu skladatelju valonsko-nemškega rodu Césarju Francku (1822–1890) je podobno kot Beethovnu oče v mladosti omogočil kakovostno klavirsko izobrazbo in ga poskušal za vsako ceno izuriti v čudežnega dečka. Prav na očetovo željo ali bolje rečeno ukaz je moral Franck v neki točki prekiniti s študijem kompozicije na prestižnem pariškem konservatoriju, da bi se docela posvetiti karieri klavirskega virtuoza, ki je bila v tem času na čelu z mednarodnimi uspehi Franza Liszta v Evropi visoko čislana. Franckove pianistične turneje se niso izkazale za pretirano uspešne, še manj pa dobičkonosne, zaradi česar se je odnos med očetom in sinom močno zaostril ter zaznamoval skladatelja za vse življenje. Potem ko je Franck dokončno opustil upe, da bi postal uspešen koncertni pianist, se je vrnil k intenzivnemu skladateljevanju, ob tem pa večino življenja deloval kot imeniten organist.

V Franckovi glasbeni ustvarjalnosti je mogoče zaznati očitno tendenco k ponotranjenosti, saj v glasbo vnaša religiozno poglobitev kot pomembno razsežnost estetske kontemplacije, pri čemer se romantični poudarki umikajo estetskemu misticizmu. Iz takšnih nazorsko-estetskih dispozicij često izhaja tudi Franckova glasbena struktura in sintaksa. Posebej karakterističen je zanj hiter harmonski ritem in naglo prehajanje med različnimi tonalitetami, pri čemer Francka poredkoma zamejujejo diatonični okviri, nikoli pa ne prestopi onkraj tonalitetne logike. V svojih delih stremi tako kot že Beethoven pred njim k motivično-tematski enovitosti in zaokroženosti, ki doseže vrhunec v njegovi znameniti Simfoniji v d-molu. Ta razodeva skladateljevo privrženost ideji absolutne glasbe, kateri je Franck navkljub nekaterim glasbeno-scenskim poskusom ter odkritemu vzorovanju pri pisanih harmonskih in glasbeno-tehničnih inovacijah glasbene drame Richarda Wagnerja ter Lisztovih simfoničnih pesnitev ostal zvest do konca svojega življenja.

Kompozicijske pridobitve obeh omenjenih velikanov najočitneje prežemajo Franckov pozni opus, v katerega sodi tudi Sonata za violino in klavir v A-duru, ki je nastala leta 1886. Toda delo ima bistveno daljšo genezo. O njem je namreč skladatelj začel premišljevati že skorajda trideset let prej, ko je tovrstno stvaritev obljubil Cosimi Wagner, ki je občudovala njegove samospeve, saj je v njih bržkone prepoznala harmonske in slogovne poteze glasbe svojega drugega moža Richarda Wagnerja.

Sonata je podobno kot Franckova Simfonija v d-molu kljub navidezni regularni štiristavčnosti zasnovana izrazito ciklično. Solistična violina že v uvodnih taktih prvega stavka prinaša zaporedje treh tonov, ki ga lahko razumemo kot motivično klico, iz katere raste tematski material celotne skladbe, uvod pa z nestabilnim nonakordom napoveduje tudi že nadaljnji harmonski stavek, na katerega je močno vplivala Wagnerjeva gosta kromatika. Spokojnost prvega stavka, zasnovanega v modificirani sonatni obliki, je v ostrem kontrastu s turbulentnostjo Allegra, ki prinaša novi temi cikličnega značaja – pojavljata se namreč tudi v naslednjih stavkih. Najbolj eksperimentalen je nedvomno tretji stavek z naslovom Recitativ–Fantazija, ki je nekakšna razširjena meditacija v svobodni formi. Finale vnovič poseže po tradicionalni obliki, tokrat kanonu, njegova osrednja tema pa je konfrontirana z reminiscencami na tematike predhodnih stavkov ter vodi do grandioznega zaključka.

Jan Ovnik

 

Ana Dolžan (roj. 1992) je študirala violino na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Primoža Novšaka in junija 2018 magistrirala s posebno pohvalo - diploma summa cum laude. Specializirani študij sedaj nadaljuje v Zürichu pri prof. Andreasu Jankeju. Pogosto sodeluje v različnih komornih sestavih, redno kot prva violina godalnega seksteta in članica Tria Ad hoc. Kot solistka je doma in v tujini večkrat nastopila z Godalnim orkestrom Arseia, Obalnim komornim orkestrom, Komornim orkestrom Akademije za glasbo, Simfoničnim orkestrom SNG Maribor in Orkestrom Slovenske filharmonije. V aprilu 2018 se je v Orkestru Slovenske filharmonije zaposlila kot prva violina tutti, od oktobra 2018 dalje pa deluje kot njihova koncertna mojstrica. Za svoje dosežke na področju glasbe je prejela priznanje Občine Škofja Loka in dve študentski Prešernovi nagradi.

Tim Jančar (roj. 1993) je svojo glasbeno pot začel na Nižji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani pri prof. Damjani Cvetko. Šolanje je nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana - smer klavir in glasbeni stavek, leta 2018 pa je s posebnim priznanjem - diploma summa cum laude magistriral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Tatjani Ognjanovič. Podiplomski študij nadaljuje na Univerzi Mozarteum v Salzburgu. Je nagrajenec več državnih in mednarodnih tekmovanj, za svoje dosežke je med drugim leta 2013 prejel Škrjančevo nagrado, leta 2017 pa študentsko Prešernovo nagrado. Kot solist je nastopil s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Komornim orkestrom Giuseppe Tartini in Orkestrom Slovenske filharmonije, v aprilu pa bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma z Orkestrom Akademije za glasbo izvedel Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova.

Skupno glasbeno pot sta z Ano začela leta 2015 v Triu Ad hoc z violončelistom Izakom Hudnikom. Od tedaj nadaljujeta s skupno igro in se veselita nadaljnjega skupnega ustvarjanja.


Prihajajoči koncerti

| | APR 6 PON

MLADI MLADIM, 6.4.2020

Nika Deželak, saksofon · Kvartet rogov FourCor 19:30, Klub Cankarjevega doma
| | APR 7 TOR

OB KLAVIRJU, 7.4.2020

Darko Arsov · Jan Pušnik 19:30, Slovenska filharmonija, dvorana Slavka Osterca
| | APR 8 SRE

GLASBENI SAMOVAR, 8.4.2020

Matej Kravcar, trobenta · Urban Marinko, violončelo 19:30, Ruski center znanosti in kulture
| | MAJ 15 PET

31. letni koncert

Mešani mladinski pevski zbor Veter Ljubljana · Tereza Podlogar, zborovodkinja 19:30, GŠ

Na sporedu


| | MAR 16 PON
16. marec 2020 19:30 Klub Cankarjevega doma
5.00 € - ODPOVEDANO! Koncert je prestavljen na 7.5.2020.