Manca Kosmač, viola
Andreja Kosmač, klavir
*
Hanna Kryvtsova, violina
Sae Lee, klavir
Spored:
Lucio Žganec (2003) :
Temperamenti za violo in klavir
III. Melanholik (Largo contemplativo)
César Franck (1822-1890),
prir. za violo Douglas Woodfull-Harris (1952):
Sonata za violino in klavir v A-duru
Allegretto ben moderato
Allegro
Recitativo – Fantasia
Allegretto poco mosso
*
Franz Schubert (1797-1828):
Sonata za violino in klavir v A-Duru, D. 574 „Veliki duo“
Allegro moderato
Scherzo – Presto
Andantino
Allegro vivace
Milko Lazar (1965), prir. za violino in klavir:
Ballet Suite
III. Obscure Dance
Lucio Žganec je svojo glasbeno pot pričel leta 2010 z učenjem klavirja na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor v razredu profesorice Milice Ilić. Pri slednji je končal osem let glasbene šole in se z uspešno opravljenim sprejemnim preizkusom glasbene nadarjenosti leta 2018 vpisal v prvi letnik Umetniške gimnazije kot pianist in kot teoretik na Modulu A, v drugem letniku pa je klavirsko izobraževanje nadaljeval v razredu profesorice Barbare Novak. Je prejemnik tretje nagrade iz klavirja solo in druge nagrade iz klavirja štiriročno na tekmovanju TEMSIG, tretje nagrade iz kompozicije na tekmovanju World Music Championship na Dunaju, tretje nagrade in srebrne plakete na 7. mednarodnem tekmovanju iz Solfeggia, absolutnega prvega mesta na klavirskem tekmovanju Banatus Temesiensis v Romuniji, prav tako pa je prvonagrajenec in prejemnik laureata za 100 točk na klavirskem tekmovanju Smederovo. Trenutno nadaljuje magistrski študij v razredu Dušana Bavdka.
Edino Sonato za violino Césarja Francka je navdihnila poroka violinista Eugèna Ysaÿa in Louise Bourdeau leta 1886. V prvem stavku se dve temi ne razvijata klasično, temveč sta postavljeni druga ob drugo: prvo večinoma igra violina, drugo pa klavir. Ti temi, zlasti violinska, se pojavljata tudi v naslednjih stavkih, kar ustvarja ciklično povezovanje glasbenega materiala. Drugi stavek je dramatičen scherzo v d-molu, ki se začne kot razburkana klavirska toccata, nad katero se kmalu pojavi energična, ritmično premaknjena violinska linija. Uvod klavirja v tretjem stavku s svojo napeto harmonijo nekoliko spominja na Wagnerjevo opero Tristan in Izolda. Ta uvod se hkrati navezuje tudi na začetek sonate, velik del stavka pa je namenjen razmisleku in ponovnemu obujanju glasbenega gradiva iz prejšnjih stavkov. Finale se začne v izjemno liričnem in svetlem razpoloženju. Na koncu se začetna tema ponovno pojavi v A-duru z vso svojo prvotno nežnostjo in se postopoma razširi v veličasten, radosten zaključek. Po Franckovi smrti leta 1890 je prvotni založnik sonate napovedal priredbo dela za violo, vendar do danes ni bilo mogoče najti nobenega izvoda te izdaje. Sedanja priredba za violo v veliki meri temelji na priredbi Julesa Delsarta za klavir in violončelo, ki je edina različica sonate, ki jo je skladatelj osebno odobril. Ker je part postavljen v altovski register, se tako nahaja med obema drugima godalnima različicama in sonati daje zanimiv, hibriden zvočni značaj. Klavirski part je ostal nespremenjen in je zato enak kot v izvirni različici.
Violina je bila prvi instrument, ki ga je Schubert resneje študiral – poleg nekaj klavirskih lekcij pri starejšem bratu Ignazu – in družinski godalni kvartet mu je že v zgodnjih najstniških letih predstavljal nekakšen laboratorij za komorno glasbo. Leta 1810 in 1811 je napisal več godalnih kvartetov, leta 1816 pa se je posvetil tudi delom za solo violino. Te so bile pozneje, po njegovi smrti, objavljene pod naslovom Sonatine, saj so bile namenjene tudi ljubiteljskim glasbenikom. To duo sonato za violino in klavir je Schubert napisal leto pozneje in tudi to delo je bilo objavljeno šele po skladateljevi smrti. Sonata je bistveno obsežnejša in bolj ambiciozna od treh prejšnjih, vendar še vedno predstavlja prehodno delo, v katerem se prepletajo vplivi Beethovna in Rossinija z vedno bolj prepoznavno Schubertovo liričnostjo. Ni presenetljivo, da prav liričnost na koncu prevlada. Schubert ni bil posebej naklonjen virtuoznosti, zato je uvodna tema prvega stavka zasnovana kot sončna, spevna instrumentalna pesem. Prehod v molsko tonaliteto pri drugi temi ter harmonska in ritmična napetost kratkega razvojnega dela spominjata na Beethovna, medtem ko lahkotna energija in izjemna melodičnost ostajata značilno schubertovski. Scherzo je postavljeno kot drugi stavek, kar ustvarja kontrast s spevnim prvim stavkom. Njegov trio v C-duru, z nekoliko kromatično drsečo melodiko, pripravi pot za Andantino v isti tonaliteti. Miren začetek tega stavka se kmalu spremeni v bolj dramatično, harmonsko gibljivo glasbo, bogato okrašeno in izrazno oblikovano, podobno operni sceni Rossinijevega tipa. Energični finale skoraj deluje kot nekakšna variacija na scherzo: prevzame njegovo živahno razpoloženje ter številne motivne in ritmične poteze. Hkrati povzema tudi glavno harmonsko smer prejšnjih stavkov in se zaključi igrivo in energično.
Milko Lazar je skladatelj in »multiinstrumentalist«. Na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v avstrijskem Gradcu je študiral jazz, klasični klavir in saksofon, čembalo (baročna glasba) pa na Kraljevem konservatoriju v Haagu na Nizozemskem. Petnajst let je bil prvi altovski saksofonist in solist Big Banda RTV Slovenija, z ansamblom je sodeloval tudi kot dirigent in skladatelj. Posnel je več kot petdeset gramofonskih plošč in zgoščenk z različnimi zasedbami ter petnajst avtorskih zgoščenk. Poleg skladanja za različne komorne zasedbe in simfonične orkestre Milko Lazar redno ustvarja tudi glasbo za film, gledališče ter plesne in multimedijske projekte. V zadnjih letih veliko sodeluje pri mednarodno odmevnih plesnih projektih v tujini, ki jih podpisuje koreograf Edward Clug. Milko Lazar je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada (2005) in Župančičevo nagrado (2010). Tretji stavek baletne suite, Obscure Dance, je razburkan in dinamičen, kjer čembalo (v našem primeru klavir) v začetku igra enake ritmične vzorce, violina pa se virtuozno razprostira čez njih.
Ivana Mrzlikar
Manca Kosmač (2002) je svojo glasbeno pot začela z igranjem violine na OE KGBL pri prof. Poloni Češarek ter nadaljevala šolanje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri prof. Janezu Podlesku. Študij je nadaljevala z violo na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Maji Rome, kjer bo letos tudi magistrirala. Trenutno je na celoletni izmenjavi Erasmus na MDW pri prof. Thomasu Selditzu. Na tekmovanju TEMSIG je dosegla več vidnih uspehov: zlato plaketo s klavirskim triom v disciplini komorne skupine z godali (2017), srebrno plaketo v disciplini violina (2018), drugo nagrado v kategoriji komorne skupine z godali (2020), srebrno plaketo v violini (2021), leta 2025 pa je v kategoriji viola III.a prejela prvo nagrado. Od leta 2020 je aktivna violistka komornega godalnega orkestra Camerata Laibach, s katerim je prejela nagrade doma in v tujini. Od leta 2023 je članica godalnega orkestra FB BANDA pod umetniškim vodstvom klarinetista Mateta Bekavca. Je redna substitutka orkestrov Slovenske filharmonije, SNG Opera in balet Ljubljana, RTV Slovenija ter drugih priložnostnih komornih sestavov. Leta 2023 je bila članica orkestra EUYO, s katerim je sodelovala pri treh projektih (godalni kvartet v Avstriji, poletna evropska turneja ter turneja v Mehiki). V letu 2024 je bila članica orkestra GMJO in je bila povabljena na spomladansko in poletno turnejo. Leta 2024 in 2025 je bila izbrana za udeleženko poletne akademije SIMA (Swiss International Music Academy), za katero je leta 2025 prejela tudi štipendijo za bivanje. V sezoni 2024/25 je bila akademistka violistka Slovenske filharmonije. Manca se je izpopolnjevala na seminarjih pri Thomasu Selditzu, Christianu Tetzlaffu, Wonji Kim Ozim, Anke Schittenhelm, Raphaelu Kasprianu, Sretenu Krstiću, Nobuko Imai, Emilu Samama Cantorju, Garthu Knoxu, Susanne van Els in drugih.
Pianistka Andreja Kosmač je diplomirala na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani v razredu profesorice Dubravke Tomšič Srebotnjak. Svoje obzorje je širila na Dunajskem glasbenem konservatoriju pri profesorju Martynu van den Hoeku in se udeležila več klavirskih mojstrskih tečajev pri priznanih pianistih (L. Brumberg, J. Lateiner, S. Falvai, R. Ward, O. Maisenberg idr.). Kot študentka je sodelovala na državnih in mednarodnih tekmovanjih ter prejela številne nagrade. Kot solistka je nastopila z Orkestrom Slovenske filharmonije in Orkestrom RTV Slovenija. Udejstvuje se kot komorna glasbenica, igra s priznanimi slovenskimi in tujimi umetniki, predvsem s pevci in flavtisti. Pri izvedbi večjih zborovskih del je sodelovala z Zborom Slovenske filharmonije, Zborom Radia France in Bachovim zborom iz Salzburga. Pogosto igra kot korepetitorka na mojstrskih tečajih, ki jih vodijo vrhunski umetniki. Kot pedagoginja je dejavna na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani (njeni učenci in dijaki posegajo po najvišjih nagradah na klavirskih tekmovanjih), kot umetniška sodelavka pa na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.
*
Hanna Kryvtsova je violinistka, ki študira na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani v razredu rednega profesorja Vasilija Meljnikova. Prihaja iz Odese, kjer je pridobila srednjo glasbeno izobrazbo na Visoki šoli za kulturo in umetnost K. F. Dankevič. Violino igra od šestega leta in se je uspešno udeležila številnih violinskih tekmovanj. Kot solistka je v času študija že dvakrat nastopila z orkestrom: leta 2024 je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izvedla Violinski koncert Jeana Sibeliusa s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo UL, februarja 2025 pa Rapsodijo Tzigane Mauricea Ravela z Orkestrom Slovenske filharmonije. Je dobitnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani za leto 2024 ter zmagovalka mednarodnega tekmovanja Mladi virtuozi v Zagrebu (2025). Leta 2025 je kot koncertna mojstrica sodelovala pri projektu PCYO pod vodstvom dirigenta Gianandree Noseda. Novembra 2025 je nastopila na Festivalu Ljubljana skupaj s pianistko Sae Lee. Sodelovala je tudi pri dveh projektih Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja z dirigentom Kirilom Petrenkom in drugimi. Redno sodeluje s Simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Sae Lee je ena najbolj iskanih glasbenic svoje generacije. Njena sposobnost subtilne interakcije z glasbeniki, izjemno obvladovanje instrumenta in vrhunski umetniški nivo začarata občinstvo" (časopis Mainichi). Sae je po študiju na Šoli za glasbo Toho Gakuen v Tokiu z odliko diplomirala iz klavirja in komorne glasbe na Pariškem konservatoriju pri Michelu Beroffuin Ericu Le Sageu. Je prvonagrajenka več tekmovanj, med njimi mednarodnih klavirskih tekmovanj Città di Padova in Albert Roussel ter tekmovanj komorne glasbe Fnapec, Carlo Soliva in Cidade de Alcobaça. Nastopila je na priznanem pariškem festivalu Piano à Enghien, na mednarodni konferenci Nevada-Semipalatinsk pod pokroviteljstvom kazahstanske vlade in UNESCA ter v televizijskem programu japonske nacionalne televizije NHK ClassicClub. Kot solistka je koncertirala s Sofijsko in Plevensko filharmonijo, Filharmoničnim orkestrom Kansai in Orkestrom Slovenske filharmonije, s katerim je izvedla Simfonijo Turangalîla O. Messiaena. Umetniško sodeluje z baletnimi plesalci svetovnega slovesa, kot so Aurélie Dupont (direktorica Baleta Pariške nacionalne opere) in Kevin O’Hare (direktor londonskega Kraljevega baleta). Zaposlena je kot profesorica klavirja na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, kjer je bila izvoljena v visokošolski naziv docent za področje klavir (2022) in komorna igra (2021).
