Martin Tavčar, trobenta
Nace Slak, klavir
•
Nuša Planinc, violončelo
Miha Haas, klavir
Spored:
Johann Nepomuk Hummel (1778-1837):
Koncert za trobento v Es-duru
I. Allegro con spirito
II. Andante
III. Rondo. Allegro
Alojz Ajdič (1939):
Spomin na Pariz
Théo Charlier (1886-1944):
Solo de Concours
•
Žiga Stanič (1973):
Pesem brez besed za violončelo in klavir
Sergej Prokofjev (1891-1953):
Sonata za violončelo in klavir v C-duru, op. 119
l. Andante grave
ll. Moderato
lll. Allegroma non troppo
Johann Nepomuk Hummel je bil eden zadnjih velikih predstavnikov dunajskega klasicizma in obenem eden tistih skladateljev, ki so s svojim opusom napovedali romantiko. Kot čudežni deček, učenec Mozarta in prijatelj Beethovna, je zasedal pomembno mesto v glasbenem svetu svojega časa. Hummelov Koncert za trobento v Es-duru je nastal leta 1803 za trobentača Antona Weidingerja. Slednji je svoje zamisli utemeljil na starejših zasnovah in leta 1792 eksperimentalno izdelal trobento s sedmimi tipkami – različico instrumenta, na kateri je bilo prvič mogoče zaigrati celotno kromatično lestvico, čeprav naj bi pri tem nekoliko izgubil običajno moč svojega zvoka. Takšna trobenta je ostala priljubljena vse do 19. stoletja, ko jo je postopoma nadomestila trobenta z ventili. Nova tehnična možnost je omogočila igranje kromatičnih tonov, kar je Hummel izkoristil z izjemnim občutkom za melodijo in virtuoznost. V prvem stavku izstopa svetla in energična tematika, polna kontrastov in briljantnih pasaž; drugi stavek prinaša nežno, skoraj vokalno liričnost, medtem ko tretji zaključni rondo z ritmično igrivostjo in iskrivim humorjem poslušalca popelje v razposajeni finale.
Alojz Ajdič je eden najizrazitejših slovenskih skladateljev druge polovice 20. stoletja, znan po svojem čustveno nabitem in pripovednem glasbenem jeziku. Njegova dela so pogosto prežeta z introspektivnostjo, iskanjem notranjega miru ter s subtilno liriko. Izoblikoval je lasten slog izražanja, ki je v naši glasbeni kulturi zelo samosvoj in prepoznaven. Napisal je mnogo skladb in se dotaknil prav vseh zvrsti glasbene ustvarjalnosti. Ajdičeva komorna dela razodevajo trenutne čustvene odzive na dogajanja okoli njega in so med izvajalci zelo priljubljena. Ena takšnih je tudi skladba Spomin na Pariz, ki jo zaznamuje nežna nostalgija – ne kot portret mesta, temveč kot osebni vtis, zvočni odmev nekega trenutka, ki se v spominu razblinja kot sanje. Melodične linije se prelivajo z mehko dinamiko, harmonije pa včasih razkrivajo pridih francoskega impresionizma. Ajdičeva glasba ne govori neposredno, temveč poslušalca vabi, da prisluhne tišini med toni in odkrije lastno zgodbo.
Belgijski trobentač in pedagog Théo Charlier je bil ena ključnih osebnosti francosko-belgijske trobentaške šole, ki je v 20. stoletju postavila temelje modernega igranja. Čeprav je v tem obdobju več zanimanja požel kornet (sorodnik trobente z nekoliko toplejšim in manj prodornim zvokom), je Charlier dajal prednost trobenti. Solo de Concours v prevodu pomeni 'tekmovalni solo', skladatelj je delo napisal kot zaključno izpitno skladbo za svoje študente, s katero je preverjal njihovo virtuoznost, slog in tehnično znanje. Trije deli skladbe se izvajajo brez premora, v enem samem neprekinjenem gibanju. Ritmično razgiban in izrazno odločen prvi del preide v počasnejši odsek, ki se zaključi s tihim, dušenim odmevom glavne teme. V značilnem duhu tekmovalnih solističnih skladb se delo konča z bleščečim in izjemno artikuliranim finalom.
Žiga Stanič je skladatelj, pianist in že več kot dve desetletji tudi glasbeni producent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Študiral je klavir, kompozicijo, dirigiranje in iz glasbene teorije je tudi doktoriral. Njegov opus obsega preko 200 skladb, zaznamuje pa ga različnost zvrsti in skladateljskih pristopov. V svojem ustvarjanju prepleta sodobno zvočnost z jasno oblikovno mislijo in občutkom za melodiko. Pesem brez besed je naslov, ki spominja na Mendelssohna, a Staničeva skladba prinaša povsem sodobno občutje – intimno, zadržano in prežeto z lirično toplino. Violončelo tukaj prevzame vlogo pripovedovalca, ki z mehkim tonom in bogatim vibratom izpoveduje neizrečeno, medtem ko klavir tke harmonsko tkanino spominov in tišine. Delo je hkrati preprosto in globoko, z zadržanim emocionalnim nabojem, ki se odpira šele poslušalcu, pripravljenemu prisluhniti med vrsticami.
Sergej Prokofjev se je s svojo vsestranskostjo komponiranja različnih glasbenih oblik zapisal med največje skladatelje 20. stoletja. Sonata za violončelo in klavir v C-duru sodi med njegova pozna dela, nastala v letih po drugi svetovni vojni. Skladatelj, ki je bil pogosto zaznamovan kot oster modernist, se je v tem obdobju obrnil k tradicionalnim oblikam. Sonata je nastala leta 1949, posvečena znamenitemu violončelistu Mstislavu Rostropoviču, in velja za eno najlepših del violončelističnega repertoarja 20. stoletja. Prvi stavek odpira široka, skoraj epska melodija, drugi prinaša igrivo, rahlo groteskno lahkotnost, tretji pa združuje lirično zanosnost s prokofjevsko značilno ritmično energijo. To je glasba, ki kljub vsem sencam časa izžareva vero v lepoto in človeško toplino – prepoznaven podpis mojstra, ki je znal združiti ostrino duha z mehko človečnostjo.
Ivana Mrzlikar
Martin Tavčar (rojen 2008) prihaja iz Ljubljane. Trobento je začel igrati pri sedmih letih na Glasbeni šoli Franca Šturma pri prof. Martinu Dukariću, kasneje pa pri prof. Kristjanu Zupanu. Trenutno obiskuje 3. letnik Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana v razredu prof. Matjaža Jevšnikarja. Na državnih in mednarodnih tekmovanjih je dosegel številne uspehe, med drugim prvo nagrado in posebno priznanje na 49. državnem tekmovanju TEMSIG, zlato priznanje na 52. TEMSIG-u, prvo nagrado in zlato plaketo s pohvalo žirije na Mednarodnem tekmovanju Bolero ter zlato priznanje na Tekmovanju Woodwind & Brass v Varaždinu. S trobentaškim kvartetom je osvojil drugo mesto na 51. TEMSIG-u. Martin je prvi trobentač Mladinskega orkestra Slovenije pod vodstvom Žive Ploj Peršuh, s katerim je nastopil na ESOF v Münstru, na turneji po Romuniji, na Zimskem festivalu Ljubljana in na turneji Klasični Artač. Leta 2024 je sodeloval z Mladinskim orkestrom Alpe Adria, leto pozneje pa z orkestrom Royal Concertgebouw Orchestra Young pod vodstvom Elim Chan in Julije Hagen. Izpopolnjeval se je pri prof. Juretu Gradišniku, prof. Francu Kosmu in Tobiji Hrastniku.
Nace Slak se z glasbo ukvarja že od zgodnjega otroštva. Že kot otrok je nastopal, tekmoval in izvajal solistične koncerte, saj ga je vedno privlačil oder. Izpopolnjeval se je pri številnih priznanih profesorjih, med drugim pri Eugenu Indjiću, Rubenu Dalibaltajanu, Lovru Pogoreliću in Konstantinu Boginu. Močan vpliv na njegovo umetniško pot je imel prof. Aleksandar Serdar, njegov mentor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot solist je nastopal z orkestri na festivalih doma in v tujini, sodeloval je pri televizijskih in radijskih oddajah ter pri snemanjih albuma Zlati pianisti. Redno se udeležuje mojstrskih tečajev v Sloveniji in tujini. Kot komorni glasbenik je sodeloval s priznanimi umetniki, kot sta violinista Julia Berinskaja in Christiano Gualco. Med njegove pomembnejše dosežke sodijo: uvrstitev med najboljših osem na Chopin Roma International Piano Competition, med prvih deset na Mednarodnem tekmovanju za klavir Skrjabin v Grossetu, ter dve prvi nagradi in tri zlate plakete na državnem tekmovanju TEMSIG. Od januarja 2024 je samozaposlen v kulturi, od leta 2025 pa tudi sodeluje s Konservatorijem za glasbo in balet Ljubljana.
•
Violončelistka Nuša Planinc je pričela igrati violončelo pri sedmih letih v Glasbeni šoli Krško pod mentorstvom prof. Maje Virant. V razredu prof. Karmen Pečar se je šolala na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in tudi nadaljevala na Akademiji za glasbo Ljubljana. Diplomirala je v razredu prof. Eldarja Saparajeva, pri katerem zdaj nadaljuje magistrski študij. Udeležila se je mnogih prestižnih mednarodnih tekmovanj, kot so Anna Kull, David Popper in Antonio Janigro, ter tudi državnih tekmovanj TEMSIG, kjer je posegala po visokih nagradah, postala pa je tudi laureatka Mednarodnega tekmovanja Petar Konjović. Izpopolnjevala se je pri vrhunskih violončelistih, kot so Thomas Carroll, Jullian Steckel, Thomas Platzgummer, Enrico Dindo, David Grigorian, Giovanni Gnocchi, Marco Testori, Igor Mitrovič in Dragan Đorđević. Redno nastopa v različnih komornih zasedbah, kot tudi solo v sklopu različnih festivalov in organizacij, poučuje mlajše generacije violončelistov, je redna substitutka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in članica Tria Ad Astra. Drugo leto zapored je članica prestižnega orkestra Gustav Mahler Jugendorchester in tudi orkestra EUYO. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je letos maja izvedla Dvoržakov koncert za violončelo in orkester, v letošnji koncertni sezoni pa bo izvedla še Šostakovičev Koncert za violončelo in orkester št. 1 z Orkestrom Slovenske filharmonije. Igra na violončelo Loeiza Honoréja 2023.
Miha Haas deluje kot pianist, pedagog in raziskovalec različnih področij glasbe. Zaposlen je na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Od leta 2022 je predsednik Društva klavirskih pedagogov Slovenije EPTA, ki organizira vsakoletno konferenco učiteljev klavirja. V okviru društva je od leta 2015 tudi član uredništva strokovne revije Virkla. Kot gostujoči profesor je predaval na različnih univerzah v tujini, kot solist ali član komornih ansamblov je nastopil na koncertnih odrih v Evropi in ZDA. Rodil se je v Ljubljani v glasbeni družini. Klavir je študiral pri očetu Hinku na KGBL, kasneje pa na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Dubravki Tomšič Srebotnjak in na Konservatoriju v Bruslju pri Aleksandru Madžarju. Poleg glasbe se ukvarja tudi s pisanjem: leta 2010 je napisal knjigo Kdo kliče škrata Črnobrada, ki mladim bralcem v pravljicah predstavlja gozdne učne poti v Sloveniji. Letos je v literarni reviji Mentor izšla njegova kratka zgodba Pica s tartufi, pri Založbi Primus pa je izšel njegov prvi roman Ljubezen v času koronavirusa.
