24.10.2011 - Dobimo se na Magistratu

Pozor, odpri v novem oknu. natisni

Glasbena mladina ljubljanska, Dobimo se na Magistratu
ponedeljek, 24.10.2011. ob 19.30h, Magistrat

Katarina Leskovar, violončelo
Katja Činč, klavir
*
Jure Smirnov Oštir, violina
prof. Hermina Hudnik, klavir


V rdeči dvorani Magistrata je v ponedeljek, 24. oktobra, Glasbena mladina ljubljanska priredila koncert iz cikla Dobimo se na Magistratu. Tokrat sta v prvem delu koncerta nastopili violončelistka Katarina Leskovar in pianistka Katja Činč, v drugem delu koncerta pa se je predstavil mladi violinski virtuoz Jure Smirnov Oštir, ki ga je na klavirju spremljala profesorica Hermina Hudnik. O koncertu poroča Tomaž Gržeta. Koncert se je začel z Beethovnovo Sonato za violončelo in klavir v F-duru, op. 5 št. 1. Violončelistka Katarina Leskovar je pokazala solidno tehniko, stabilno intonacijo in lepo oblikovan ton s širokim obsegom dinamike. Skupaj s pianistko Katjo Činč sta ustvarili sproščen dialog s pomočjo natančne tehnike ter prikazali slogovno prepoznavno izvedbo. Sledila je Massenetova Meditacija Thais, pri kateri je violončelistka očarala z lepim vibratom in svetlo barvo ter liričnim vzdušjem. Mladi glasbenici sta končali svoj nastop z Obrednim plesom ognja Manuela de Falle. Zahtevna skladba jima ni predstavljala tehničnih težav. Igrali sta zbrano, vživeto in z neprikritim humorjem, ki jo vsebina skladbe zahteva. Nastop Leskovarjeve in Činčeve je treba pohvaliti zaradi tehnično korektnih, temperamentnih in muzikalnih izvedb relativno zahtevnega repertoarja. Z aplavzom ju je nagradilo izjemno številčno občinstvo, ki je do zadnjega sedišča in stojišča napolnilo Rdečo dvorana Magistrata. Enako število poslušalcev je po premoru z navdušenjem sledilo tudi nastopu mladega violinista Jureta Smirnova Oštirja: na klavirju ga je spremljala profesorica Hermina Hudnik. Dijak Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani je pokazal več kot izvrstno tehniko, sploh če se spomnimo, da gre za šestnajstletnika. Virtuozna tehnika pri igranju pasaž , jasen in svetal ton, zelo izrazit vibrato ter hitro in temperamentno odigrani okraski, jasno fraziranje, predvsem pa prepričljivost in sproščenost na odru so tisto, po čemer si ga bomo poslušalci zagotovo zapomnili. Spored je sestavil iz samih tehnično zahtevnih del, v katerih se ves čas pojavljajo vratolomne pasaže in hitre figure ter rezloženi akordi, ki so na violini tehnični in intonančni izziv. Oštir jih je obvladal s precejšnjo lahkoto, ki mu jo omogoča izdena osredotočenost na igro ter neobremenjen, sproščen scenski nastop. Najprej je odigral Vitalijevo Chaconno v g-molu, potem očarljiv Mozartov Adagio v E-duru KV 261 ter t.i. Hafnerjevo serenado v D-duru KV 250. Pri obeh Mozartovih skladbah je najbolj prišla do izraza elegantnost in lahkotnost, kljub tehnični zahtevnosti. Pri Oštirju je zanimiv način fraziranja in oblikovanja tona, tako barve kot tudi vibrata. Tukaj se kaže neka njegova posebnost. Ta se kaže predvsem v interpretacijah, ki so blizu t.i. tradicionalnim romantičnim interpretacijam, kot jih poznamo s posnetkov glasbenih poustvarjalcev iz prve polovice in sredine 20. stoletja. O slogovni korektnosti takih „romantičnih“ izvedb baročnega in klasicističnega repertoarja tukaj nima smisla razpredati. Mladi violinist, ki se mu očitno obeta uspešna prihodnjost v svetu glasbe, bo s časom obvladal tudi korektno slogovno obravnavanje repertoarja. Za zdaj je treba občudovati njegovo tehniko, muzikalnost in temperament, ter ga podpirati v nadaljnjem napredovanju. Svoj virtuozni nastop je nadaljeval s še dvema tehnično zahtevnima deloma, ne da bi si privoščil premora s kakim spevnm adagiom. Izvedel je skladbo Perpetuum mobile Ferdinanda Riesa, ki jo je navdušenim poslušalcem tudi ponovil kot dodatek, za konec pa je odigral priredbo stavka Allegro con fuoco (a la Zingara) iz Koncerta za violino in orkester v d-molu op. 22 št. 2 Henryka Wieniawskega.
Težko je skriti navdušenje po takem koncertu, zato vsem nastopajočim in seveda tudi Glasbeni mladini ljubljanski kot organizatorju dogodka želim še veliko podobnih uspehov!

Tomaž Gržeta

.