11.04.2011 - Zvoki mladih v Unionu

Pozor, odpri v novem oknu. natisni

Glasbena mladina ljubljanska, Zvoki mladih v Unionu
Ponedeljek, 11. 4. 2011 ob 19:30, Modri salon Grand hotela Union

Jana Fajdiga, flavta
Renata Bauer, klavir
Kaja Lojevec, klavir
*
Urška Horvat, violončelo
Vladimir Mlinarić, klavir

V Modrem salonu Hotela Union sem v ponedeljek, 11. aprila prisostvoval koncertu, ki ga je organizirala Glasbena mladina ljubljanska.

V prvem delu koncerta se je predstavila mlada flavtistka Jana Fajdiga, študentka tretjega letnika pri prof. Karolini Šantl Zupan na Akademiji za glasbo v Ljubljani. S pianistko Renato Bauer sta izvedli Sonato imenovano „Undine“ Carla Rerneckeja. Flavtistka je pokazala zelo lepo obarvan ton, skladno fraziranje in lep legato. Jana Fajdiga se lahko pohvali z več kot solidno tehniko; vse pasaže so bile namreč zaigrane lahkotno in transparentno, z jasnimi poudarki. Glasbenici sta bili ritmično, barvno in dinamično povsem usklajeni. Pokazali sta širok spekter razpoloženj, od liričnega do igrivega. Tako je bila zares lepa izvedba slogovno izjemno prepričljiva.

V naslednjih dveh skladbah je Renato Bauer za klavirjem zamenjala Kaja Lojevec. Z njo je flavtistka izvedla najprej Madrigal Philippeja Gauberta, po tem pa Tango Vita Žuraja. Pri Madrigalu sem občudovali flavtistkino barvo tona in skladno vodenje melodije z nežnim vibratom, v Tangu pa temperamentnost in vživetost obeh izvajalk. Visoka tehnična raven, izrazno fraziranje in prefinjeno izdelana dinamika so pripeljali do izjemno učinkovite izvedbe te zanimive skladbe. Navdušen aplavz je Jano Fajdiga in Kajo Lojevec še enkrat izvabil na oder. Za dodatek sta zaigrali očarljivo Schulhoffovo Arijo.

Po premoru je nastopila violončelistka Urška Horvat, ki pri prof. Igorju Škerjancu obiskuje 2. letnik ljubljanske Akademije. Nastopila je ob klavirski spremljavi Vladimirja Mlinarića. Najprej sta izvedla cikel Tri skice za violončelo in klavir - Iz židovskega življenja Ernesta Blocha, sledila pa je Sonata številka 2 v F-duru, op.99 Johannesa Brahmsa.
Mlada violončelistka je pokazala veliko muzikalnosti in temperamenta, predvsem pri prizorih iz židovskega življenja, kjer se je predstavila z zares čusveno nabito in prepričljivo interpretacijo. S pianistom sta bila vseskozi usklajena, tako dinamično, kot tudi agogično. Je pa Horvatova imela kar nekaj težav s tehniko, natančneje z intonacijo. Skoki so bili prepogosto labilno intonirani, kar je mlada glasbenica skušala zakriti z vibratom. Prav tako bi jo opozoril na pretirano gestikulacijo in glasno dihanje, kar je povsem nepotrebno in odvrača pozornost poslušalcev od same glasbe. Te napake pogosto opazimo ravno pri violončelistih, ki pogosto želijo vsako dinamično stopnjevanje nakazati tudi s telesnimi gibi, kar je seveda povsem nepotrebno. Izvedba obeh del je bila sicer slogovno povsem ustrezna, torej je splošni vtis nastopa brez dvoma pozitiven.

Mladima glasbenicama želim še veliko uspeha v nadaljnjem šolanju in še veliko javnih nastopov, na katerih se bodo poslušalci odzvali v takem številu in s takim navdušenjem, kot se je to zgodilo tokrat.

Tomaž Gržeta

.